Iz prve roke

8 dni Japonske

datum objave | 12. marca 2019
4570

Hitri vlaki, elektronika in avtomatske WC školjke. Kaidžuji, anime in orjaški roboti. Templji, ribniki in bonsaji. Ninje, samuraji in gejše. Strupene ribe, suši in kobe govedina. Vulkani, cunamiji in potresi … Moje videnje dežele vzhajajočega sonca je bilo vedno polno takšnih ali drugačnih predstav. Ko se je po sklopu naključij (beri: poceni letalske karte) pojavila priložnost, da preverim, če moje predstave ustrezajo resničnosti, nisem okleval niti trenutek. Sklop naključij je pogojeval čas in datum mojega potovanja – osem dni v zadnji polovici junija. Nesrečna naključja pa so izigrala tudi kolega, s katerim sva načrtovala dogodivščino. Žal je moral ostati doma, tako da se je moje potovanje prelevilo v solo izvedbo. Hitro sem ugotovil, da je junij za poceni obisk Japonske idealen. V vročih poletnih mesecih se nižine največjega japonskega otoka Honšu topijo v sopari in dežju, češnje so zdavnaj odcvetele, do rdečega jesenskega listja pa je še daleč. Toda to pomeni tudi malo gneče in turistov, nizke cene in veliko izbiro nastanitev. Idealno za solo popotnike.

Juniji naj bi bili deževni in soparni. Sopara je prvih nekaj dni res pritiskala, dež pa mi je ob mojem obisku bolj prizanesel. Imel sem srečo in vulkanski vrh gore Fuji se mi ni skril za oblaki. Fuji je zaščitni znak Japonske in ima v narodni zavesti poseben pomen. Podobno kot za Slovence Triglav ali za Ljubljančane Šmarna gora.

»Kulturni šok« sem doživel takoj po pristanku v Nariti, na večerji z mojim Airbnb gostiteljem, kjer sva na žaru lastnoročno pekla goveje vampe, za zvočno kuliso pa so nam privoščili udarne zvoke težkometalske zasedbe Baby Metal. Gre za umetno sestavljeno skupino treh najstnic, ki svoj nastop začinijo z dobro mero koreografskih vložkov. Hecno – toda, ali res toliko bolj kot skupina starih bradatih tipov, ki taisti žanr izvajajo v angleščini in obenem headbangajo? Razne predsodke sem ravno zato hitro pustil za sabo, pa tudi v pogovorih z domačini nisem preveč omenjal njihovih odštekanih gameshowov in bajeslovnih avtomatov s ponošenimi spodnjicami mladoletnih šolark.

J-pop – japonska pop scena – je pravi dragulj. Kot na primer skupina AKB48, ki jo sestavlja več kot 100 članic. Članice se vedno menjavajo, vsem pa je skupno, da so luštne ali po japonsko »kawaii«. Pevske sposobnosti niso pogoj.

Naslednji dan sem preživel v Tokiu, ki me je povsem prevzel s svojo mešanico modernih stolpnic, starodavnih templjev in malih uličic s kaotično električno napeljavo. Lakota, ki se me je lotevala, že ne bi smela biti prevelik problem v mestu z eno največjih koncentracij restavracij, mar ne? Te so res na vsakem vogalu, problem pa se pojavi pri izražanju kulinaričnih zahtev. Angleščina je za Japonce trd oreh – mladina še nekako spravi skupaj kakšen stavek, v mojem izbranem lokalu pa sva se s starejšo kuharico pogovarjala zgolj s pantomimo in s kazanjem na razstavljene plastične eksponate različnih jedi. Ko je nadvse prijazna (in brezupno klepetava) gospa razbrala moje želje, me je pospremila do avtomata, kjer sem opravil plačilo, prejel potrdilo in šele potem prejel polno skledo hladnih rezancev. Paličice mi pri prehranjevanju niso delale težav, nekoliko manj pa sem se vživel v japonsko navado zelo glasnega srebanja nudeljcev. Menda je to pri njih v bontonu, zato sem najbrž izpadel kot največji barbar.

Tokio je res ogromno mesto, skupaj z okolico tvori ogromen megalopolis z več kot 35 milijoni prebivalcev. Da bi si ga ogledal v nekaj dneh, je iluzorno, zato sem se odločil za drugo najboljšo rešitev in se za pogled od zgoraj povzpel na japonsko repliko Eifflovega stolpa.

Naslednja osnovna potreba – spanje! »Ko si v Rimu, delaj kot Rimljani!« – ali po japonsko: »V Tokiu pojdi spat v kapsule!« Spanje v tem satovju se marsikomu zdi višek klavstrofobičnih nočnih mor, toda moje izkušnje so bile drugačne. Kapsule v mojem hostlu so bile primerno prostorne, hkrati pa so v nasprotju s posteljami v običajnih skupinskih sobah nudile tudi večjo mero zasebnosti. Kot solo popotnik cenejše nastanitve verjetno ne bi našel (razen s kakšnim kavč surfingom). Pred spanjem pa sem zadostil še potrebam željam po pijači. V cenovno ugodnem lokalu, ki ga je priporočil sosed z letala (cene so bile presenetljivo ugodne, točnih zneskov pa se zaradi spleta nesrečnih okoliščin ne spomnim), smo preverili kakovost japonskih domačih pijač. Poleg tradicionalnega sakeja Japonci v zadnjem času slovijo tudi po pivu in predvsem viskiju. Moram reči, da zasluženo!

Iskren nasvet: pri rezervaciji kapsule vzemite tisto v spodnji vrsti. Hitro vam bo jasno, zakaj, ko boste že tretjič zapored plezali v celico, ker ste pozabili neko nepomembno drobnarijo pri vzglavniku.

Japonska je ena najbolj varnih dežel na svetu – dobesedno lahko položiš svojo denarnico na pločnik in te bo tam, ali pa na policiji, počakala do naslednjega dne (razen če pred tem nanjo naleti kakšen zahodnjak …). Solo potepanja zato niso problematična, edinole dekletom odsvetujejo jutranje drenjanje na vlakih in podzemnih – spretne roke »salarymanov« (moški uradniki in pisarniški delavci) menda hitro zaidejo tja, kamor ne bi smele.

Večina ljudi na vlakih in metroju spi ali pa se ukvarja s svojim telefonom. Vlada popolna tišina – telefoniranje in glasno pogovarjanje je prepovedano. Raje si ne predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi komu na glas zvonil telefon. Na Japonskem imajo konec koncev še vedno smrtno kazen …

Japonski vlaki, tako primestni kot hitri vlaki »shinkansen«, so razred zase in so zagotovo en najboljših sistemov javnega prevoza na svetu. Tujci lahko za prevoze v sistemu Japan Rail koristimo Japan Rail Pass vozovnico, ki za odlično ceno ponuja neomejene prevoze po vsej deželi. Jaz sem vavčer za svojo karto naročil kar na STA potovanja in ga prevzel še isti dan! Že sama vožnja z shinkansenom je doživetje – na njih vlada popolna tišina, točni so do sekunde in vsake toliko časa mična gospodična pripelje mimo voziček z dobrotami (cene piva so glede na okoliščine relativno ugodne).

Tega nisem smel zamuditi! Testna proga za naslednjo generacijo shinkansna, ki bo lebdel na superprevodnih magnetnih in potoval z več kot 500km/h. Ko bo leta 2027 proga povezala 285 km oddaljeni Tokyo in Nagoyo, bo potniški vlak to razdaljo premagal v 40 minutah, vključno s 4 postanki. Ta razdalja je podobna tisti med Koprom in Mursko Soboto. Ne znam si niti predstavljati, koliko dni za podobno razdaljo porabijo naši vlaki …

Za naslednjo postajo sem si izbral starodavno prestolnico Kyoto. Morda najbolj znano po templju tisočerih vrat in gejšah ter seveda opicah. Predvsem so me navdušile slednje … vsak najprej najde sorodne duše. 🙂 Tempelj Fushimi Inari Taisha po drugi strani navdušuje tako domačine kot tujce. En najpomembnejših šintoističnih romarskih krajev privablja obiskovalce vse leto, ki ob vzponu na goro prehodijo tisoče rdečih portalov. Pravih gejš v Kyotu žal nisem srečal, menda jih je le še za pest. Je pa mnogo posnemovalk, ki se po uličicah sprehajajo v kimonih in s pahljačami.

Če želite v Inariju posneti dobro fotografijo vrat brez trume obiskovalcev, se morate le povzpeti dovolj visoko po hribu in hitro se boste znašli sami. Meni se je celo uspelo znajti sredi gozda in na plano sem prilezel na drugem koncu mesta. Hvala za pomoč, Google maps!

8 dni je za obisk Japonske seveda premalo, tako da sem moral z načrta brisati obvezne turistične klasike, kot so Hirošima, grad Himeji, otok Miyajima, Fukušima in neke prosto pasoče se srne (brez zamere, ampak teh imamo dovolj doma). Sem si pa namesto tega privoščil pravi »off the beaten track« izlet v gorato in gozdnato notranjost dežele. Tu odpove tudi najboljši sistem javnega prevoza, zato sem si izposodil avto in se odpeljal na raziskovanje prefekture Gunma.

Pri vožnji sem imel nekaj težav s stalnim opominjanjem, da Japonci vozijo po »napačni«, levi, strani. Na mojo srečo s tem nisem predstavljal večje grožnje javnemu miru in zdravju, saj imajo Japonci hujše skrbi v obliki cunamijev, potresov in napadov Godzille. Tudi drugače Japonci nimajo težav s prekrški, ker je njihovo povprečno vozilo sila anemično. Na primer: moj najeti avto je bila Mazda 2 z 1-litrskim bencinskim motorjem, avtomatskim menjalnikom in štirikolesnim pogonom … Mislim, da sem boljše pospeške doživel v Yugotu.

Pojoče ceste! Podobno sem prvo noč nevede prevozil z mojo mazdico. Preden sem se zavedel, kaj se dogaja, sem mislil, da so mi odletela kolesa ali pa da razpada motor …

Na podeželju Japonska spremeni svoj obraz – podeželje diha z drugačnim utripom kot velemesta, hkrati pa ne more skriti demografskega problema – starajočega se prebivalstva. Vseeno pa s svojimi vulkanskimi gorami, riževimi polji, čistočo in zelenjem spominja na naše kraje (če seveda odmislimo izvor hribov in zamenjamo riž s krompirjem). Iz pogleda nikoli ne izginejo le povsod prisotni avtomati s pijačo in hrano, ki jih srečate tudi v najbolj pozabljeni vasi ali pa kar sredi divjine.

Paritvena svatba japonskih kresničk, ki se menda razžarijo le nekaj dni v letu. Pasle so se ob potočku na obrobju vasi nekje pod goro Tanigawa, kjer mi je večja množica zbranih vaščanov dala vedeti, da res ne gre za vsakdanji pojav. Svetleči mrčes se precej razlikuje od našega in ogromne leteče lučke so bile povod za nekaj neprimernih šal o vplivu radioaktivnega sevanja (česar se iskreno sramujem).

Čas je bil za povratek v Tokio in kaj boljšega, kot da zadnjo noč preživim v najbolj odštekani tokijski četrti Akihabara. Tu srečate najbolj hip domačine in na splošno vse, kar povezujemo z japonsko kulturo – od njihovih risank do hologramskih glasbenih superzvezd. Za nameček sem zavil še v enega od slovitih »maid caféjev«, kjer strežejo dame, oblečene v slavni kostum »francoskih sobaric«. Ker sem ob vhodu dobil stroga navodila »No touching girl, no photo!« žal nadaljnjih fotografskih dokazov o svojem obisku nimam …

Akihabara

Zadnje jutro sem zajtrkoval na tokijski ribji tržnici. Zgodaj zjutraj tam potekajo slavne dražbe s tunami. Ker se mi ni zdelo vredno vstati ob 4.00, da bi gledal, kako se ducat moških v zrelih letih prepira za pol ribe, sem to lepo prespal in si dopoldne v miru ogledal ves preostali nalovljeni morski živelj. Glede na razstavljeno mora biti res, da Japonci pojedo vse, kar je užitnega v morju (in še kakšno neužitno reč zraven). Kako prebavijo vse težke kovine, pa je vprašanje za kdaj drugič.

Dober tek!

Svoje potovanje sem končal ob šinto svetišču v mali vasici na pacifiški obali. Nekaj ur, ki sem jih imel na voljo do odhoda letala, sem porabil za sproščujoč počitek z razgledom nekam proti Južni Ameriki. Prešinilo me je, da bi lahko med Slovenci in Japonci ter obema deželama potegnil kar nekaj paralel, a hkrati Japonska in njeni ljudje, kultura in kulinarika ponujajo toliko novih in presenetljivih reči, da bi jo moral vsakdo obiskati vsaj enkrat. Sam se bom zagotovo še vrnil. Ali je Japonska presegla moje predstave? Vsekakor! Edino Godzillo in orjaške robote sem po nesreči zgrešil …

Bi tudi ti tako kot Jure preveril svoja pričakovanja o Japonski v živo? Potem se oglasi v poslovalnicah Nomago Travel ali nas pokliči na 080 47 42 in hitro boš na poti do te izjemne dežele!

Oddaj povpraševanje