Vodniki

Iran v enem tednu

avtor | Jure Osredkar
datum objave | 06. septembra 2019
8007

Iran. Ta dežela me je s svojo srednjevzhodno eksotiko že dolgo privlačila in ko se je pojavila priložnost za ugoden let v Teheran, sem za družbo nemudoma poklical prijatelja in soimenjaka Jureta, za katerega sem vedel, da se čarom Perzije prav tako ne bo mogel upreti. Seveda je v trenutku rekel da, šele potem pa vprašal ženo za dovoljenje.

Iran sva obiskala v februarju, kar se je izkazalo za izvrstno odločitev. Poleg ugodnih temperatur v nižinah, ki bi v poletnih mesecih segle krepko prek 40 °C, sva namreč prvi dan izkoristila za rekreacijo, ki jo le redki povezujejo z Iranom. Takoj po pristanku na letališču Imam Khomeini sva se namreč podala na smučišče Dizin v gorovje Albruz, ki se severno od Teherana povzpne nad 4000 m. Smučišča tu slovijo po vrhunskem pršiču, ki ga vetrovi prinesejo s Kaspijskega morja, žal pa infrastrukturno niso videla večjih vložkov od iranske revolucije leta 1979. Tu je sledilo prvo veliko presenečenje – splošna navzočnost coca-cole, ki v muslimanski državi v javnosti zamenja pivo, vino, žganje in še marsikaj. Pogled nanjo naju je spremljal do konca potovanja, ne glede na to, ali sva bila na smučišču, na ulici ob kubide kebabu ali pa na večerji v »nobel« restavraciji.

PROTIP: Iran je islamska država, kjer je pitje alkohola prepovedano. Kar pa še ne pomeni, da ga domačini ne pijejo v varnem zavetju domov in zasebnih prostorov. Kot tujec boste v takšne prostore hitro povabljeni, tako da boste lahko nazdravljali svoji iranski pustolovščini tudi s čim močnejšim.

Najin dopust je žal trajal le en teden, tako da sva v naslednjih dneh resno vzela pot pod noge in obiskala Teheran, Esfahan, Yazd in Shiraz. Pot, ki jo v Lonely Planetu ocenjujejo na 14 dni, sva tako opravila v petih, kar pa sploh ni bil problem. V primerjavi s Slovenijo je javni prevoz povsem dostojen, tako da sva med kraji potovala z VIP avtobusi (ti imajo po tri »bussines-class« sedeže v vrsti) in enim notranjim letom. Že sama vožnja po iranski pokrajini je vredna »zabijanja« ur na avtobusu, saj so razgledi res čudoviti, za zelenja vajene Slovence pa so puščave, obdane z zasneženimi gorovji, še posebna poslastica. Tudi ceste so boljše kot pri nas (ampak ne verjamem, da je to za koga presenečenje). Vozniki so izven mest zaradi navzočnosti policije zmerni in previdni, v mestnih središčih pa se spremenijo v manijake, ki večkrat kot na zavoro pritisnejo na hupo.

PROTIP: V Iranu boste zaman iskali bankomat, restavracijo ali hotel, kjer bi delala vaša bančna ali kreditna kartica. Zaradi sankcij so namreč odrezani od svetovnega bančnega sistema. S seboj prinesite denar v evrih ali še bolje ameriških dolarjih in ga zamenjajte v eni od številnih menjalnic. Zmešnjava z njihovimi riali in tomani pa si itak zasluži svoje poglavje

Če bi se lotil opisovanja lepot zgoraj omenjenih mest, bi hitro presegel okvire tega zapisa. Nepregledni in živi bazarji, prostorne, starodavne mošeje ter prometna zmešnjava v mestnih središčih so le nekaj zadev, ki jih povezujejo. Že v Esfahanu, »mestu, kjer vidiš pol sveta«, in Shirazu, kjer ob grobnici največjega iranskega poeta najstnice stiskajo selfije, začutiš tisočletno zapuščino perzijskega imperija. Še bolj pa se sta se mi vtisnila v spomin Yazd s svojimi ozkimi uličicami, hišami iz blata in slame ter zoroastrskimi stolpi tišine in starodavna prestolnica Perzepolis. Tu je bil Jure skoraj ugrabljen, saj je naravni rdečelasec in tako prava zvezda med domačini. V Perzepolisu ga je nekdo zaradi »shiny hair« tako hotel odnesti kar domov.

PROTIP: AirBnB? Booking.com? Teh zadev vlada ne dopušča. Ceno in razpoložljivost izveš v hotelu šele na recepciji, tako da sva nekajkrat prehodila kar lep del mesta, preden sva našla ugodno nočitev. Jure se je izkazal s pogajalskimi sposobnostmi in zbarantal kar nekaj ugodnih cen: v enem od hotelov sva tako zbila ceno s 67 € na 40 € za twin sobo, ko sva obljubila, da bova pustila dobro oceno na Tripadvisorju.

Bazarji v mestih, še posebej v Teheranu in Esfahanu, so res ogromni in parkrat sva se v njih skoraj zgubila. Ker sva bila prava turista, sva seveda tam za spominek kupila nekaj žafrana (ki svoj sloves o visoki ceni uresničuje), jaz pa sem v trgovinici s preprogami našel še dva kilima – preprogi, ki so ju stkali nomadi z visokih planot osrednjega Irana.
Hkrati pa vam v Iranu nikdar ne izginejo izpred oči spomeniki islamski revoluciji. Portreti verskih vodij in vojaških herojev ter mučencev iz vojne z Irakom krasijo pročelja stavb. Ženske morajo nositi naglavne rute in povsem zakriti lase ter vsaj uradno sedeti na ločenih vagonih na podzemni železnici. Občasno na ulicah opaziš tudi versko policijo, ki skrbi za uveljavljanje teh pravil. Res pa je, da v večjih mestih marsikatera dama že ponosno razkazuje vsaj dobršen del svoje pričeske, na podeželju pa so ženske še vedno »dostojno« zakrite.

PROTIP: Z obiskom Irana si boste zaslužili mesto na elitnem ameriškem seznamu potencialnih sumljivcev. To pomeni, da boste morali za vstop v ZDA zaprositi za vizo, vstop prek sistema ESTA pa za vas ne bo več mogoč.

Če bi moral v nekaj besedah izpostaviti tisto, kar me je v Iranu najbolj presenetilo, bi lahko naštel marsikaj: osupljivo pokrajino, arhitekturno dediščino, mamljivo kulinariko … Toda najgloblji vtis so name pustili ljudje. Neverjetno prijazni, gostoljubni in radoživi ter ponosni na svojo zgodovino in kulturo so diametralno nasprotje naših stereotipov. Kjer koli se ustavite, vas vabijo na večerjo, domove ali pa zgolj na »hubble bubble« v njihove lokale z vodnimi pipami. V nekaj dneh sem ob kratkih postankih ustvaril kar nekaj prijateljstev, ki jih uspem ohranjati prek družbenih omrežij navkljub državni cenzuri.

Obisk Irana seveda vsakomur iskreno priporočam. Samo s smučanjem še kakšno leto počakajte, da zamenjajo žičnice, ali pa se pripravite na nekaj adrenalina še pred spustom po belih strminah. 😉

Te je Jure prepričal in te je zamikala lepota iranske pokrajine? Pošlji nam svoje želje in našli ti bomo ugodne letalske vozovnice!

Oddaj povpraševanje