Iz prve roke

Kam pa letos na morje?

datum objave | 20. junij 2017
5356

Letošnjega poletja ne bom preživela ob morju, no, vsaj ne tako kot do sedaj. Prejšnja leta je konec junija označeval konec izpitov in zaslužene počitnice. Sledilo je delovno poletje in težko pričakovani dopust. Letos pa sem se odločila da združim delo in dopust. V eno noro potovanje, ki me še čaka. Letos grem v … Ameriko.

Že od nekdaj si želim oditi v tujino za dlje časa, lani sem izpustila priložnost za plačano prakso v Tuniziji, prejšnja leta pa sem se posvečala študiju. Tako da sem si rekla, če ne grem letos, ko imam absolventski staž, ne grem nikoli.

Kako se je vse začelo? Bil je oktober, ko sem praznovala rojstni dan, ravno v tem času je moja prijateljica odšla na oddih v Ameriko, sošolka pa se je ravno vrnila z dela v Ameriki. Takrat sem prvič pomislila, da si želim tudi jaz doživeti to izkušnjo, ki jo vsi opisujejo kot nepozabno.

Zaradi takšnih in drugačnih vzrokov sem s prijavo odlašala vse do januarja. Takrat pa se je začelo zares. Odločila sem se, da grem, čeprav smo bili jaz in moji bližnji skeptični o vsem skupaj.

Če vam povem po pravici, to ni najlažja pot do Amerike, saj te čaka kar nekaj obrazcev, datumi, ki se jih je treba držati, in intervjujev. Vendar ti to tudi da znanje in izkušnje, iz katerih se veliko naučiš.

Po izpolnjenih obrazcih in končanem intervjuju na STA potovanja se je začelo zares. Čakala me je izbira delodajalca, dela in kraja. Glede na to, da sama že šest let delam v gostinstvu, sem se odločila, da letošnje poletje ne bom. Ostale so mi ponudbe, kot so prodaja kart v zabaviščnem parku, prodaja spominkov, delo v trgovini, delo na recepciji, delo hostese in delo sobarice. Odločila sem se, da se prijavim za zadnja tri delovna mesta. Izbrana sem bila za delo sobarice pri odličnem delodajalcu Franku (Southport, Maine). Sledil je intervju z njim prek Skypa, ki je potekal zelo sproščeno, čeprav sem bila neskončno živčna. Frank mi je predstavil delo, nekaj časa pa sva namenila tudi spoznavanju. Spomin na ta intervju je res prijeten, najbolj pa mi je v spominu ostalo vprašanje, ali znam kuhati, in njegov presenečen obraz, ko sem brez pomisleka odgovorila Sure I can – še vedno ne vem, kaj naj si mislim glede tega. 🙂

Tri dni po intervjuju sem že dobila CCUSA pogodbo za delo, ki sem jo podpisala in poslala na STA potovanja. Tako je bilo moje poletje zapečateno, preživela ga bom na otoku Southport v letovišču Ocean Gate Resort.

Takrat se je poletje zdelo še zelo daleč, nihče v družini in niti jaz se nismo zavedali, da junija res grem. Prvi resni šok je bil ob moji poškodbi kolena na univerzitetnem rokometnem turnirju. Takrat sem mislila, da bom morala preklicati celotno potovanje, saj je poškodba zelo resna. A po pogovoru z družino, fizioterapevtko in ortopedom sem se odločila, da vseeno grem, koleno pa dokončno pozdravim, ko pridem nazaj.

Drugi šok je bil, ko se je moje pisanje diplome razvleklo v mesec, dva, pet mesecev. Napisana diploma in vpis na podiplomski študij sta bila pogoj za odhod v Ameriko. To mi je povzročalo veliko preglavic, a nekako se je vse uredilo in bom diplomirala ravno en dan pred odhodom, tako bom v Ameriki že dipl. inž. živilstva in prehrane, jeeej. 🙂

Zadnji šok pa sem doživela v začetku maja, po sestanku za vizo na ameriški ambasadi (ki sem ga imela ravno po Škisovi tržnici, o mojem počutju pa ne bi 🙂 ). Sestanek je potekal tako, da me je gospa vprašala nekaj vprašanj o šolanju, delu in Ameriki. Eno izmed prvih vprašanj je bilo: ali ste bili že kdaj v Ameriki, nanj sem odgovorila z Nein! 😀 Če povem po pravici, sem se želela takrat obrniti, oditi in zakopati v zemljo. Po končanem sestanku in odobreni delovni vizi pa nas je zadelo, da Kimi odhaja, poti nazaj ni.

Ko so vsi dojeli, da grem, je to zame pomenilo (če povem po pravici) konstantno poslušanje o tem, kako bom prišla v Ameriko in tam ne bom imela službe, ki mi je obljubljena. Da je veliko punc že odšlo tja, a so jih prodali v nezakonite posle in jim vzeli potne liste. Da mi bodo v kovček podtaknili mamila in da odkar je Trump na oblasti, je možnost za teroristični napad še veliko večja. Da tako daleč pač ne morem iti sama. Vse to mi je ostalo v podzavesti in sem celo dve noči sanjala o teh stvareh. Vem, da se podajam v tujo deželo in da je možno vse, a nikakor ne dvomim o svoji službi in prenočišču, a to dopovedati moji babici ni tako lahko. 🙂 Obljubila sem jim da bom zelo previdna, ne bom hodila sama v lokale in se ne bom pogovarjala z neznanci ali z njimi kam odšla, pa tudi če bodo še tako prijazni. Sebi pa sem, obljubila da bom pozorna na vse in da bom naredila vse, kar je v moji moči, da se vrnem domov cela in samo z lepimi spomini.

Čez en teden letim v Ameriko, na drug konec sveta, sama. Kovčki so še prazni, stojijo zraven mene in me vsak dan opominjajo, da grem. Moji občutki so mešani, negotovi … trenutno izkoriščam zadnje dni za druženje s svojimi prijatelji, ki so me vedno podpirali. Kaj mi bo prineslo to poletje, ne vem. A pred začetkom dela v Ameriki si bom najprej privoščila še kratek oddih: raziskala bom New York, nato pa še Washington. Potem pa me bo pot 13. junija vodila iz Washingtona v mojo novo sobo v Southportu, kjer bom preživela poletje 2017. Komaj čakam! 🙂

In če bi bilo tvoje poletje 2018 tudi tako? Prijave bomo odprli novembra, spremljaj nas in se udeleži kakšne od jesenskih predstavitev!

Ali je poletno delo zame?