Delo v tujini

Moje življenje v Ameriki

datum objave | 12. avgust 2017
7417

Po osmih urah vožnje iz New Yorka sem prispela v Wisscassets, izstopila iz avtobusa in zaslišala: Kim, Kim, are you Kim? – Ooo he is calling me! Yes, that’s me! – To je bil Bernie, brat od Franka, ki je moj delodajalec, in mož od Cheryl, ki je moja vodja. Bernie me je odpeljal do resorta, med vožnjo pa me je seznanil z mojimi sodelavci in kmalu sem ugotovila, da bosta na kupu bivša »juga« in Sovjetska zveza (Frank že ve, kje so pridni delavci doma). Ustavila sva se v Hannafordu, trgovini, takrat še popolnoma nepoznani, sedaj pa jo imam že v mezinčku. Vožnja do resorta je minila hitro, občudovala sem okolico in premišljevala, kaj me čaka. Prispela sva, vzamem kovčke (še zadnjič) in odidem v svojo sobo.

Kje sem?

Sem v zvezni državi Maine, njeno glavno mesto je Augusta, največje mesto pa Portland. Je mejna država s Kanado, na jugovzhodu je omejena z Atlantskim oceanom. Sama država je znana po lepih plažah, številnih svetilnikih, narodnem parku Acadia, borovnicah, borovcih, jastogih, losih in dobrem točenem pivu. V državi se nahaja mestece Boothbay Harbour, ki z mostom povezuje otok Southport. Na otoku najdete Ocean Gate, kjer delam jaz. Resort ima 65 sob, teniško in košarkarsko igrišče, mini golf in fitnes, možna pa je tudi izposoja kajakov in kanujev.

S kom sem?

S tremi managerji:

Frank, lastnik resorta, ki mi vsako sredo preda ček za moje opravljeno delo v preteklem tednu. V resortu predstavlja avtoriteto in poskuša držati distanco s študenti. Tudi pri delu nismo v neposrednem kontaktu, tako da se z njim ne povežemo tako močno, kot se z Bernijem in Cheryl. A vseeno nas ceni, je do nas zelo prijazen in nam da vedeti, da smo dobri in pridni delavci. Če imamo problem, lahko do njega pristopimo brez kakršnegakoli strahu in pomaga nam, če je le v njegovi moči (ko smo pokvarili mikrovalovno pečico in toaster, nam je oboje zamenjal brez težave). Ob napornih dnevih nam na delovno mesto vedno prinese Pepsi in nas pohvali.

Bernie je vodja zajtrkov in glavni hišnik, fantom daje navodila, kaj morajo urediti, pokositi, popraviti in vse druge obveznosti, ki so nujne, da resort ostane lep in urejen, pri delu je strog in nepopustljiv. Drugače pa je naš ˝dvorni norček˝, oseba, ki te nasmeji, ti polepša dan in te spravi v dobro voljo. Obožuje svojega forda in rad popije kakšno pivo.

Cheryl je živi dokaz, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Je organizirana, natančna, prijazna in pozitivna oseba. Ona je tista, ki daje delo in navodila sobaricam ter tako poskrbi, da so vse sobe čiste in urejene ter pripravljene za naslednjega gosta. V dneh, ko imamo veliko odhodov, nam s Frankom priskočita na pomoč. Preoblačita in posteljeta postelje ter odneseta smeti iz sob, kar nam resnično olajša delo. V prostem času je tipična Američanka, navdušena je nad bingom, fotografijo in glasbo, predvsem pa obožuje čokoladice Lindt.

… In s sedmimi cimri:

Z Rusom, Črnogorcem, Romunom, Bosancem, Latvijko, Hrvatico in za konec najslajše: Slovenko!

Še vedno se spomnim prvega dne, ko sva se predstavili: ˝So where are you from? ˝ – ˝From Slovenia and you?˝ – ˝Pa Slovenka si, to mi delaj!˝ Takrat me ni bilo več strah, kako bom preživela tu tri mesece, sedaj imam zaveznico in vse bo lažje.

Skupaj stanujemo v hiši, kjer je recepcija, stanovanje od Bernija in Cheryl in naše stanovanje. V spodnjem nadstropju imamo svoje sobe, dekleta spimo v sobi z veliko kopalnico (ki je še vedno premajhna), fantje pa so v sobah po dva in dva. V zgornjem nadstropju imamo skupni prostor z dobro opremljeno kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Tedensko po dva študenta opravita generalno čiščenje hiše, ki ga ocenita Frank in Cheryl.

No, če ste dobro prebrali zgornji del, potem veste, da nas več kot pol govori hrvaško, moj namen pa je bil, da v Ameriki izpopolnim znanje angleščine. Zato smo se odločili, da bo pogovor med nami potekal le v angleščini, no, pa tudi od Rusa smo kmalu začeli poslušati: Why, why your stupid language again 🙂 Midve s Pio pa preskakujeva med angleščino in slovenščino. Ko sva sami, pogovor poteka v slovenščini, v družbi pa govoriva angleško.

Osebno se mi zdi, da smo super ekipca, vsak ima neko značilnost, ki ga dela posebnega in ki se ji nasmejimo. Da nam ni dolgčas, vedno poskrbi član naše zasedbe, ki ne more kuhati, če z njim kuha še nekdo (k sreči zadnji zaključi z delom, tako da lahko vsi v miru pojemo pred njim), ki ga moti, če je pokrov na košu za smeti, ker mora potem pokrov dvigniti, ko želi kaj vreči v smeti, prav tako zelo rad govori o sebi in ima probleme, ko pride do tega, katera hrana in pijača je njegova. Ampak kot sem rekla, to dela moje poletje le bolj zanimivo, saj se resnično nasmejim njegovemu čudnemu razmišljanju, ki ga nihče od nas ne razume.

Kako poteka moj dan?

Glede na to, da je mesto oddaljeno eno uro hoje ali 20 minut vožnje s kolesom ter da je okoli resorta le gozd in morje, veliko časa preživimo skupaj. Po delu si vsak skuha kosilo, se spočije, nato pa se zamotimo z aktivnostmi v resortu, gremo na bazen, na sprehod, v mesto ali pa beremo, poležavamo, se pogovarjamo, treniramo … najraje pa gledamo filme in jemo. Fantje so večinoma na rižu, piščancu in zelenjavi, punce pa smo že bolj ustvarjalne, velikokrat skupaj pripravimo palačinke. Dekleta se nato okoli desete ure spokamo v svojo sobo, kjer se pogovarjamo, gledamo serije ali brskamo po družbenih omrežjih, nato pa zaspimo. Tri sobarice zbudi budilka ob 8.30. Pia, ki dela na recepciji, začne z delom šele popoldan, tako da ali jo zbudimo ali pa ji privoščimo še malo spanca in smo bolj tihe. Pripravimo si še zajtrk, se oblečemo in se pripravimo na delo, ki se začne ob 9.30.

En dan v tednu smo prosti in takrat se zamotimo na bolj zabaven način.

S Pio sva odšli na ladjico in po dveh urah vožnje sva že lahko opazovali kite, tjulnje in delfine.

Z Vladom sva odšla do svetilnika Cape of Elizabeth.

Z Ingrido sva raziskovali Southport.

Z Georgeom sva odšla v bližnji Brunswick.

Skupaj smo praznovali dan neodvisnosti, skuhali in pojedli jastoga, igrali softball, bingo, žurali …

 

Sem že na polovici svojega potovanja po Ameriki, seveda že pogrešam Slovenijo, družino in prijatelje, a je vse skupaj lažje, saj vem, da lahko kadarkoli stopim v stik z njimi, jih vidim in slišim. Čez dva meseca pa jih bom lahko tudi objela. Do takrat me čaka še veliko novih, nepozabnih, smešnih in lepih trenutkov v Ameriki, ki jih bom z veseljem delila z njimi in vami.

Se vidimo, pogrešam vas!

* * *

In če bi bilo tvoje poletje 2018 tudi tako? Prijave bomo odprli novembra, spremljaj nas in se udeležikakšne od jesenskih predstavitev!

Ali je poletno delo zame?