And finally … it’s time for America! Po pol leta priprav je končno napočil čas, da grem v Ameriko. 8. 6. 2017 je bil dan, ko sem se poslovila od družine, ko sem spustila nekaj solz in se poslovila za štiri mesece. Ta dan sta me čakala 2-urni let iz Ljubljane do Istanbula in 11-urni let iz Istanbula do New Yorka.
Pot je minila hitreje, kot sem pričakovala. Do Istanbula sem letela še z dvema »STA-jevcema« (prevod: udeležencema programa Poletno delo v ZDA), drugi let pa sem preživela sama ob najnovejših filmih, dobri hrani in pijači, letela pa sem z letalsko družbo Turkish Airlines. Ob 17.35 sem pristala na letališču v New Yorku. Tako se je moje kolovratenje z dvema kovčkoma, ročno prtljago in osebno torbico začelo. Med iskanjem izhoda iz letališča me je nagovorilo veliko ˝taksistov˝, ki za prevoz do želene točke zaračunajo veliko več kot uradni taksisti. Zato je priporočljivo, da v New Yorku uporabljate rumene taksije ali aplikacijo Uber, ki je odlična in poceni rešitev za potovanje od točke A do točke B.
Moj končni cilj je bil China Town – Lower Manhattan, ki se nahaja v južnem delu New Yorka, kjer sem imela zagotovljeno posteljo in tuš (končno). Pot z javnim prevozom mi je vzela več kot dve uri in veliko izgubljenih živcev. Kje kupiti karto, na kateri vlak iti, v katero smer, kdaj izstopiti, kje lahko najdem zemljevid, ob vsem tem pa še otepanje vseh, ki bi ti radi pomagali z nošenjem prtljage, ker si doma tako obljubil. Končno najdem pravi vlak, se nekako vkrcam nanj in vožnja se začne … v njej uživam. Nadenem si slušalke, poslušam Crvena jabuka in opazujem, kako se minuto za minuto standard življenja zvišuje, kako so ulice lepše, hiše večje, smeti pa počasi izginjajo. Po pol ure pa že zagledam nebotičnike in jih občudujem ob sončnem zahodu. Presedem se na podzemno železnico, kjer celotno pot spremljam imena postaj na zemljevidu, da slučajno ne zamudim svoje postaje – Bowery. OK, OK, Kim. To je tvoja postaja. Preverim, če imam denarnico in vse dokumente pri sebi, nato vzamem prtljago in se nekako prebijem čez nešteto stopnic do izhoda, kjer prvič resnično vdihnem ameriški zrak ter za trenutek počijem. Ker se že temni, se hitro sprehodim do stanovanja v China Town, kjer me družina Bercow zelo lepo sprejme in mi postreže s pristno in odlično ameriško večerjo: hamburger z medium rare govedino. Po prijetnem klepetu ob večerji se odpravim pod tuš in v posteljo. Plan potovanja bom naredila jutri zjutraj, saj v Sloveniji nisem imela časa, kupila pa sem karte za Top of the Rock, The Statue of Liberty and Ellis Island in za 9/11 Memorial Tour, tako da bo temu prilagojen načrt. Prva noč in še ostalih šest je bilo kratkih, moj bioritem se je sesul, tako da sem se prvič prebudila že ob štirih zjutraj. Vstanem in odidem raziskovat ulice četrti China Town, to so ulice z veliko kitajskimi trgovinami. Na nekaterih predelih je bil vonj nevzdržen, zato sem (ta predel) kmalu zapustila (srečna, da živim v Sloveniji) in odšla proti East River. Tam mostovi Williamsburg Bridge, Manhattan Bridge in najbolj znan Brooklyn Bridge povezujejo Lower Manhattan z Downtown Brooklynom.
Na sprehodu po Brooklyn Bridgu sem posnela zgornjo čudovito fotografijo, kjer lahko vidimo World Trade Centre, nato pa pristala na opevanem Financial District, kjer se nahaja ulica Wall Street. Moje mnenje je, da je edino, kar dela Wall Street čudovit, ime.
Pot me je vodila proti jugu, kjer se nahaja 9/11 memorial … Naj začnem s stavkom: ˝Those people weren’t lost, they were murdered˝. Ko stojiš na prizorišču in poslušaš zgodbe vodiča, kako je potekal dan, ko sta pred skoraj 16 leti padla ˝dvojčka˝, se zamisliš, svet se ustavi, ti pa vidiš, kako si majhen in kako se ti lahko življenje v trenutku obrne.
2996 ljudi je v napadu izgubilo življenje, več kot 6000 ljudi pa je bilo ranjenih. Vsa imena preminulih so vgravirana na spomeniku in nikoli ne bodo pozabljena. Spomenika sta postavljena na mestu, kjer sta stala južni in severni nebotičnik, zgrajena pa sta tako, da se nikjer ne vidi končna točka padajoče vode.
Po Memorial Touru sem si privoščila pozno kosilo in se usedla na podzemno ter se zapeljala na znameniti Midtown – Broadway – Times Square. Tam pa je situacija popolnoma drugačna od mirnega in sproščenega Lower Manhattna. Široke ulice, polne ljudi, in nebotičniki, polni reklam. Tu šele dojameš pomen stavka ˝city that never sleeps˝. Za trenutek obstaneš in opazuješ množico ljudi, nekateri se borijo za preživetje, drugi se zabavajo, tretji pa se ravno vračajo z dela, veliko se jih slika.
Pa še en nasvet za vse: nikar ne pijte vina v Hard Rock Cafeju na Times Squaru, saj boste za dober deci belega, slabega vina odšteli $12.52.
Po prehojenih 23 kilometrih sem se odločila, da je čas za posteljo.
Drugi dan me budilka zbudi ob osmih zjutraj, vstanem, si skuham kavico in splaniram dan … Vrnem se na Lower Manhattan, tokrat s podzemno in z namenom, da si ogledam The Statue of Liberty in Ellis Island. Do otoka odidem z ladjico in celotno pot spremljam The Lady, tako mala od daleč, a tako veličastna in mogočna od blizu.
Otok, na katerem stoji Kip svobode, je v preteklosti imigrantom predstavljal upanje, to je bil znak, da so prispeli v Ameriko in da bodo zaživeli boljše življenje in našli svojo srečo. Danes pa je to predvsem obljudena turistična točka. Tudi jaz sem si vzela čas za kavico in uživala ob čudovitem razgledu na Lower Manhattan, danes z druge perspektive.
A pot za migrante ni bila končana ob pogledu na The Lady, vodila jih je do Ellis Islanda, kjer danes stoji muzej imigracij. Tu so jih pregledali, ocenili njihove psihične in fizične sposobnosti in popisali, žal pa nekatere tudi zavrnili.
Muzej je resnično velik in osupljiv, za natančen ogled bi potrebovali cel dan. Opisuje postopek pregleda migrantov, predstavljene so njihove izkušnje in zgodbe. Razdeljen je na tri dele, migracije pred Ellis Islandom, migracije v času Ellis Islanda in sodobne migracije. Meni osebno je bil najbolj všeč del sodobne migracije, kjer vidiš, da se zgodovina resnično ponavlja, da žal delamo iste napake kot stoletja nazaj ter da se iz nje nismo nič naučili.
Za konec tega napornega dne sem se odpravila proti trgu Times Square, z namenom, da si ogledam mesto New York s 67. nadstropja. Iz stavbe Top of the Rock je bil razgled čudovit, prav tako kot cena karte – $34!
Zadnji dan v New Yorku sem izkoristila za sprehod in zajtrk na znanem predelu SOHO, to je predel z luksuznimi trgovinami, kot so Ralph Saint Lauren, Prada, Marc Jacobs, French Connection, seveda pa ne manjka tudi Victoria’s Secrets and Victoria’s Secrets Pink. Zajtrkovala sem ameriški zajtrk: ocvrta jajca, pečeno slanino, pomfri, toast in kavico, za kar sem odštela slabih 16$. Ko sem bila srečna (Saj veste, da žensko lahko osrečite le na en način? S hrano.), sem odšla do Central Parka. Nahaja se v središču New Yorka in se popolnoma razlikuje od drugih predelov tega mesta.
Central Park je pobeg iz betonske džungle, pobeg iz vsakdana. Ljudje se sončijo, igrajo baseball, pojejo, plešejo, igrajo, skačejo, predvsem pa uživajo. Tudi sama sem uživala v raznolikosti tega parka. Videla sem začetek pretepa, poslušala ulične muzikante, gledala ljudi, ki veslajo, kotalkajo, pojejo, se sončijo, otroke, kako se zabavajo, ljudi, ki tečejo …
New York je resnično mesto, kjer si lahko to, kar si. Ljudje so zelo prijazni in komunikativni, na vsakem koraku pa srečaš tudi veliko policajev. Meni so dajali občutek varnosti, seveda pa sem tudi sama poskrbela, da ne bi prišlo do neljubih dogodkov.
Na poti domov se na hitro še sprehodim skozi Little Italy, ki je prav res kot ena mala Italija. Ker je to moj zadnji večer, si kupim Coca-Colo (delam se Američanko), se usedem na klopco in si pogledam nogometno tekmo sredi New Yorka. V mislih obnovim kratek oddih v New Yorku in sem resnično vesela za to izkušnjo. Sama sem človek, ki uživa v malenkostih in ceni vsak trenutek, nisem zahtevna, sem pa hvaležna. Hvaležna sem sebi, da sem se odločila, da grem v Ameriko in vidim, kako se odvija življenje na drugi strani sveta.
Torej v petih dneh sem bila v petih državah: Sloveniji, Turčiji, Ameriki, ˝Kitajski˝ in v ˝Italiji˝. A na končnem cilju še nisem bila. Naslednji dan me je čakala 8-urna vožnja z avtobusom na severozahod Amerike v zvezno državo Maine, k svojemu delodajalcu. Najprej sem potovala iz New Yorka do Bostona, nato pa iz Bostona do Wiscassseta, kjer me je pričakal Bernie.
Goodbye New York, hello Maine!
In če bi bilo tvoje poletje 2018 tudi tako? Prijave bomo odprli novembra, spremljaj nas in se udeleži kakšne od jesenskih predstavitev!
