Pravijo, da nisi bil na Šrilanki, če nisi odkljukal vožnje z vlakom na relaciji Kandy––Ella. Ena mojih najljubših dogodivščin v deželi nasmehov in eno najbolj slikovitih potovanj z vlakom nasploh te po polžje popelje mimo tropskih palm, slapov in odročnih vasic, vse do hribov, polnih nasadov čajevca v tisočih odtenkih zelene. Pet ur, kolikor sem jih potrebovala za pot od mesta Kandy do moje izstopne postaje pri zaselku Nuwara Eliya, mi je minilo kot v hipu! Spreminjajoča se pokrajina je res prava vizualna poslastica, za še boljše doživetje pa so poskrbeli lokalni otroci iz mimoidočih vasi, ki so navdušeni tekali ob vlaku in me vsakič spravili v še boljšo voljo.
Tudi za dozo “adrenalina” je bilo poskrbljeno! Vlak namreč potuje z odprtimi vrati, tako da lahko med vožnjo visiš z vagona oziroma sediš na robu in pustiš, da ti noge bingljajo dol – ja, to je tisti prizor, ki ga kar naprej vidiš na Instagramu. Meni je uspelo si izboriti pozicijo samo za nekaj minut, saj je na vlaku ogromno ljudi s popolnoma enako misijo, haha!
Zaradi gneče pa je težko priti tudi do normalnega sedeža, zato ti priporočam, da si za pot že (en mesec) vnaprej rezerviraš karto. Za moder, express vlak. Če jo na železniški postaji kupuješ na dan potovanja, se zna zgoditi, da ostaneš praznih rok ali pa se na vlaku znajdeš brez sedeža kot v konzervi sardelic.
Pri rezervaciji kart lahko izbiraš med tremi razredi. Prvi razred je sicer najbolj udoben, s klimatskim hlajenjem, vendar se prav zaradi klime ne sme odpirati oken in vrat, zato ti ga za pravo doživetje res ne priporočam. Raje se odloči za drugi ali tretji razred. Tam potuje tudi lokalno prebivalstvo, tako da je dogodivščina še bolj pristna. Edina razlika med razredoma je, da ima drugi malce udobnejše sedeže. Oba pa imata namesto klime po vagonu navezane ventilatorje. Tako, po kavbojsko. Saj ti pravim – avtentično!
Sama sem potovala v tretjem razredu z rezerviranimi sedeži in mi ni prav nič manjkalo. Samo en nasvet – poskusi si priboriti sedež ob oknu na desni strani vlaka, saj je s te strani razgled veliko lepši. Kar se tiče cen, pa sploh ne skrbi! Čeprav vožnja traja dolgo, te ne bo udarila po žepu. Moja vozovnica od Kandyja do Nuwara Eliye me je stala samo par evrov.
Ker vožnja traja zelo dolgo, skoraj zagotovo pa bo imel tvoj vlak še zamudo (jaz sem ga na postaji čakala kar dve uri), poskrbi le, da imaš s seboj dovolj vode ter kakšen prigrizek. Če nimaš zadržkov glede higiene, pa se lahko okrepčaš tudi na pravi šrilanški način. Na postojankah namreč kar čez okno prodajalci ponujajo vse od sadja od ocvrtih prigrizkov, zavitih v časopis ali celo domače naloge svojih otrok!
Seveda pa sama vožnja z vlakom ni edini razlog za potep v te konce. Nuwara Eliya je zanimivo mesto s tipično kolonialno angleško arhitekturo, pubi in precej hladnim, mokrim vremenom (ni čudno, da mu pravijo mala Anglija), v okolici pa najdeš tudi vrsto plantaž čajevca na 2000 metrih nadmorske višine. Res toplo priporočam ogled ene izmed tovarn čaja – zanimiva izkušnja, na koncu katere te čaka še pokušina. Meni je bil pravi cejlonski ‘silver tips’ čaj tako dober, da sem kupila kar večletno zalogo …
Malce naprej, v zaselku Ella, kamor sem se naslednji dan namesto z vlakom odpravila kar z avtobusom, se lahko povzpneš na Little Adam’s Peak. Po manj kot uri hoje te pričaka čudovit panoramski razgled na sosednje hribe in doline, v bližini pa sta še slap Ravana in fotogenični most Nine Arch Bridge. Jaz sem ga morala tokrat na žalost izpustiti, je pa to še en razlog več, da se na Šrilanko še vrnem.
P.S. Moje dogodivščine s Šrilanke in drugih kotičkov sveta lahko spremljaš tudi na mojem blogu in YouTube kanalu.
