Namibija je ena taka res posebna afriška država. En velik del Namibije je prekrit s puščavo. V njej živi malenkost več prebivalcev, kot v Sloveniji, a je kar 40 krat večja. Osrednji del z vsemi ogromnimi posestvi s kmetijami in veternicami za črpanje vode malo spominja na Avstralijo. Stvari pa so za Afriko tudi precej urejene, potovanje po državi je enostavno, voda iz pipe je pitna… Na trenutke tako dobiš občutek, kot da nisi v Afriki. A oranžna zemlja, ki te obdaja, prašne ceste po katerih se voziš, plemena na severu, žirafe ob cesti, stopinje levov v kanjonu, vse te stvari te hitro spomnijo, da si v Afriki.
V Afriki sem na različnih potovanjih preživel leto dni. Prečil sem jo od Cape Towna do Kaira. Se peljal v zahodno Afriko s kombijem. Potoval po arabskih severnih državah. Večino teh potovanj sem potoval z nahrbtnikom oz. ‘backpackal’, čeprav Afrika ni ravno kontinent za ‘backpackanje’. Povezave so slabe, hostlov večinoma sploh ni, turistične znamenitosti pa niso ravno najbolj žepu prijazne. Predvsem pa čas teče drugače. Busi imajo lahko tudi cel dan zamude. Na prevoz lahko čakaš tudi po več dni in vsak dan ti rečejo, jutri pa res gre. In ko dobiš prevoz, te pelje od mesta do mesta, Afrika, ki smo jo videli v filmih in oddajah, pa se zgodi vmes. Tako Afriko nekako preskočiš.
Foto: Tadej Bolta
Ali je Afrika primerna za potovanje v lastni organizaciji?
Za marsikoga je prvo potovanje v Afriko kar šok, sploh če se odpravi v lastni organizaciji. Ne samo da čas teče drugače, da so povezave slabe, da je marsikaj videti kot ‘razpad sistema’… Tu so še afriške bolezni, pa en kup stereotipov, ki imajo morda nek negativen prizvok – nekateri držijo, drugi spet ne. A kljub temu obstaja nekaj držav, ki jim pravijo Afrika za začetnike. Uganda, Malavi, Kenija… Prav posebno mesto ima Namibija. Potovanje po Namibiji je nekaj povsem drugačnega, kot po ostalih afriških državah. Zaradi njene velikosti, neskončnih makadamskih cest, odročnost nekaterih parkov, je najlažje potovati z najetimi 4×4 avti – džipi. Džipi majo vso kamping opremo in na strehah šotore za spanje. Zelo udoben način potovanja po Afriki, ki ti omogoča, da se ustaviš, kjerkoli želiš.
Potovanje po Namibiji bi lahko opisal, kot road trip avanturo, ki ima nekaj okusa po Afriki. Kot neko prvo spoznavanje Afrike na nek tak mehak način. In ko v dveh tednih ne vidiš nobene kače, ko te ne poje noben lev, pa tudi komarjev ni na tisoče, nekako neki predsodki in strahovi pri marsikomu kar izginejo.
Foto: Tadej Bolta
Prvi cilj potovanja: Sossusvlei, najbolj stereotipna podoba Namibije
V Namibijo sem potoval skupaj s še 14 prijatelji. Ko smo pristali v glavnem mestu Windhoek, smo prevzeli štiri džipe in se takoj odpeljali proti jugu. V kraju Solitaire smo se ustavili na jabolčnem štrudlu, ki ga hvalijo vsi opisi tega kraja. Solitaire je znan tudi po zapuščenih starih avtomobilih, ki s suho pokrajino in veternico tvorijo prepoznavno silhueto kraja. Naš cilj pa je bil Sossusvlei. Ta kraj je najbolj stereotipna podoba Namibije – puščava in posušena drevesa obdana z oranžnimi sipinami. Sossusvlei pomeni mrtvo močvirje ali slepo močvirje. Gre se za dolino oz. kotanjo, kjer so nekoč tekle reke, a so v tej dolini izginile, presahnile.
Izhodišče za Sossusvlei je kraj Sesriem. Kampi in lodgi so pogosto zasedeni, zato je priporočljivo, da si pred potovanjem rezerviraš prenočišče. Priporočam prvi kamp v parku, ker tako lahko dlje časa ostaneš na sipinah. Park se za vse, ki spijo zunaj, zapre pozno popoldne. Vsi, ki spijo znotraj parka, pa morajo biti v kampu do sončnega zahoda, torej imaš nekaj časa več, da ostaneš na sipinah. Odpeljemo se do kraja Sossusvlei. Bosi splezamo na sipine. Sprehajamo se med posušenimi drevesi. Opazujemo sončni zahod. Res magičen kraj.
Foto: Tadej Bolta
Walvis Bay – odlično izhodišče za ogled tjulnov in vožnjo z džipi po sipinah
Pot po Namibiji smo si organizirali in izbrali sami. Vse je bilo precej okvirno, ker nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo in koliko časa se bomo vozili. Ko smo imeli izbrane okvirne točke, smo vsak dan sproti iskali prenočišče. V Afriki je v veliko pomoč aplikacija iOverlander, kjer so notri opisani različna prenočišča, primarno namenjena tistim, ki potujejo s svojimi vozili in kampirajo.
Tik pred potovanjem je prišel predlog, če bi se šli vozit s svojimi vozili po obali, kjer se srečata ocean in puščava. Tako smo se odpravili v mesto Walvis Bay, ki je odlično izhodišče za ogled tjulnov in vožnjo z džipi po sipinah in obali. Na fotografijah je vožnja po sipinah videti zelo preprosta, zato nekateri turisti, ki najame džipe, hitro pridejo na idejo, da se bodo na sipine podali sami. Rezultat je zmeraj enak: vsi, ki se še niso vozili po puščavah, se takoj zakoplje.
Dopoldne tako preživimo v kajakih in veslamo med tjulni. Z veslom ga zvabiš k čolnu, čez rob moliš svojo roko. Z nekaj sreče se bo tjulen dotaknil tvoje roke, če boš dovolj vztrajen in potrpežljiv, se ti bo pustil pobožati. Ko pridobi zaupanje, se ti uleže na veslo in ti ga lahko čohaš. Žal nisem imel te sreče. Popoldne nas lokalna agencija z njihovimi džipi in šoferji odpelje v puščavo. Divja vožnja ob obali po pesku, zavijemo v notranjost kjer šoferji med seboj tekmujejo po vožnjah po sipinah. Najlepši razgled se nam odpre na vrhu sipine, ki se strmo spusti v ocean. Kakšne barve!
Foto: Tadej Bolta
Spitzkoppe – najlepša dneva v Namibiji
Odpravimo se v notranjost. Sredi suhe ravnice se pred nami nenadoma dvignejo zaobljene granitne gore Spitzkoppe, kar pomeni koničasta kupola. Zaradi svoje pojave ima Spitzkoppe vzdevek Matterhorn Namibije. Zapeljemo se v park kjer so lepo urejene točke za kampiranje. Ves prostor je posejan s skalnimi tvorbami in balvani. Splezamo na naravni most, z balvanov občudujemo sončni vzhod in zahod. Zvečer si ob ognju spečemo večerjo in obujamo spomine na pretekla potovanja. Dva dneva v Spitzkoppeju sta dva najlepša dneva v Namibiji.
Foto: Tadej Bolta
Pot ozkem kanjonu reke Hoarusib do obale
Pot po Namibiji sem načrtoval malo drugače, kot jo opravi večina turistov. Ideja je bila, da se odpeljemo nekoliko bolj proti severu in po ozkem kanjonu reke Hoarusib do obale. To je območje slonov, ki se po kanjonih premikajo med obalo in notranjostjo. Malo smo upali, da bomo imeli srečo in jih videli. Pred nami sta bila dva dneva vožnje. Cesta postaja slabša in slabša, pokrajina pa navdušuje. Srečamo nekaj žiraf, peljemo se čez oranžno ravnico Giribes, ki se nenadoma kot morje pojavi sredi vseh hribov.
Ko prispemo do kanjona, si nakupimo zaloge vode. Želja je, da prespimo nekje v kanjonu in se naslednji dan zapeljemo do morja. Že po nekaj prvih metrih vožnje se nam na obraze razlije nasmeh. Vozimo se malo po slabih kolesnicah, malo po reki, malo po pesku, malo po mivki. Kanjon je na nekaterih mestih širok samo nekaj metrov. Sonce začne počasi zahajati, večerna svetloba in prah pa fotografije naredita še lepše. Ustavimo se, da poiščemo kraj, kjer bomo prespali, a takoj najdemo stopinje od leva. Obrnemo in se peljemo ven iz kanjona v kamp v prvi vasi 🙂 Naslednje jutro nam domačini za nadaljevanje poti predlagajo, da nadaljujemo po kanjonu, a v obratni smeri, v notranjost, češ, to je bližnjica. Takoj ko zapeljemo v kanjon, se eden od avtov zakoplje. Porabimo eno uro, da ga spravimo iz peska. Vožnja, ki sledi, pa je najbolj razburljiva vožnja v mojem življenju. Dejansko je to bila off-road vožnja, kjer smo sledili kolesnicam predhodnjih avtomobilov. Srečamo nekaj žiraf, postavimo avto na tri kolesa, zavijemo v napačno dolino, nekaj kratkih odsekov prevozimo celo tako, da imaš glavo zunaj in gledaš kolo, kje se pelje med skalami… Za 60km smo tako porabili pet ur!
Foto: Tadej Bolta
Pleme Himbe – prepoznaven simbol Namibije
V mestu Opuwo na ulici srečam domačinko, ki mi ponudi, da nas pelje do plemena Himbe. Pleme je zelo prepoznaven simbol Namibije. Zaradi pomankanja vode se ne umivajo, ampak si kožo in lase namažejo s posebnim blatom, ki je sestavljeno iz pigmenta okre in mlečne maščobe. To blato jih tudi ščiti pred soncem in komarji. Razkažejo nam, kako živijo, kako se pripravi to blato, prodajo nam nekaj spominkov. Mi zvečer zakurimo ogenj, nekaj domačink pleše in poje. Ob obisku Himb so se nam vzbudili različni občutki. Nekateri smo bili res navdušeni, spet drugi so se počutili precej neprijetno – kot da so v živalskem vrtu, le da namesto živali gledaš in fotografiraš ljudi. Okoli avtov so postopali otroci in nič ni ušlo njihovim očem. Najbolj zabaven dogodek se je zgodil, ko je Anže šel na stranišče, iz teme pa so se pojavili otroci in ga opazovali.
Foto: Tadej Bolta
Park Etosha – kjer se srečate s kraljem živali
Zadnjih nekaj dni smo preživeli v parku Etosha. Park je velik kot Slovenija in je izjemno bogat z živalmi. Pred Afriko sem prijateljem razlagal, da bodo po uri ali dveh videli že toliko impal in ostalih kopitarjev, da se sploh ne bodo več ustavljali, ampak bodo želeli videti samo še leva, slona, nosoroga, leoparda… Te štiri živali in bivoli so tako imenovani velikih pet, a bivolov v Etoshi žal ni. Izraz velikih pet predstavlja pet nevarnih afriških živali, ki so bile v preteklosti posebna trofeja oz. podvig za lovce, če so jih ujeli.
Park Etosha smo za zadnjih nekaj dni izbrali zato, ker če bi nam na poti šlo karkoli narobe in bi na poti izgubili nekaj časa, bi park sicer videli, a za nekoliko krajši čas. V parku smo se počasi premikali iz zahoda proti vzhodu. Imajo preko štirideset naravnih in umetnih napajališč, kjer se tre živali. Prizor, kjer ob napajališču lenari trop levov, okoli pa se pase na stotine impal, je nekaj običajnega. Kampi znotraj parka so res dobro urejeni. Imajo bazen, restavracijo, tuše… So pa precej zasedeni, zato je priporočljivo narediti rezervacijo dan ali dva prej.
Foto: Tadej Bolta
Off road izkušnja na poti domov
Treba se je vrniti domov. Videli smo le en majhen del Namibije, ki nas je vse navdušil. Idej in planov sem imel še za dodatni teden ali dva. Veliko popotnikov obišče bušmane, a poimenovanje bušman danes velja za nekoliko žaljiv, nespoštljiv. Uporablja se ime Sani in pomeni potisnjen na rob. V preteklosti je ta izraz veljal za precej žaljiv, zato so mnenja o poimenovanju plemena še danes malo deljena. Živijo od nabiralništva in lova. So nomadi in zelo spoštujejo zemljo, naravo. Ko se selijo na naslednji kraj za njimi ne ostane ničesar.
Za bolj avanturistične popotnike skrajni sever Namibije skriva še nekaj biserov. Dolina Marienfluss, ki zaradi svoje odročnosti in lepote velja za en tak res zaželjen cilj. A samo za zadnjih sto kilometrov porabiš dva dni vožnje! Ko se vračaš, si lahko vožnjo skrajšaš s prečkanjem prelaza Van Zyl. Prelaz je primeren za samo najbolj izkušene. Ni ne cesta, ne pot, le skale in strmina, ki jo prečkaš s polžjo hitrostjo. Ob najemu džipov v Namibiji podpišeš pogodbo, kjer je omenjeno, da tega prelaza ni dovoljeno prečkati. Prav tako ni dvoljena vožnja izven cest, po puščavi, po rekah in po obali. Mi smo z vožnjo po kanjonu Hoarusib to malo kršili in upali, da lastnik ne bo preveril GPS lokacije naših džipov.
Še ena taka malo off road izkušnja je vožnja ob meji z Angolo, od slapov Epupa do slapov Rucana. Ta del sem si res želel videti, a kot sem omenil že na začetku, čas v Afriki teče drugače, počasneje in kakršnokoli planiranje do ure ali dneva natančno je nemogoče. Spomnim se svoje izkušnje iz Zambije, ko so mi rekli, da bo avtobus odpeljal zgodaj zjutraj. Tako sem od jutra do poznega popoldneva presedel na leseni klopci v vasi čakajoč ta avtobus, da se je končno prikazal. Ko smo se peljali nazaj, naj bi vožnja trajala 15 ur. Avtobus je zaradi dežja zdrsnil s ceste, ko smo ga po nekaj urah spravili nazaj na cesto, smo prispeli do meje s Kongom. Zaradi pozne ure je bila meja zaprta in noč smo preživeli na avtobusu. Ko smo naslednji dan prečili Kongo in prišli nazaj v Zambijo, je voznik avtobusa vrnil nekaj denarja od karte in nam povedal, da ima avtobus toliko zamude, da mora nazaj, mi pa naj si poiščemo drug prevoz. Tako se je 15 ur trajajoča vožnja na koncu zavlekla v 40 ur. To je Afrika 🙂
Kako se pripraviti na Namibijo?
Dejansko potrebuješ le tri stvari: vizo, letalsko karto in rezervacijo avta. Postopek za vizo je malo kompliciran, zato se je fajn obrnit na agencijo, da vam pomaga urediti vso birokracijo ter vam potni list tudi pošlje na Dunaj. Hkrati vam lahko uredijo še letalske karte in zavarovanje, kar so tudi zahteve za pridobitev vize. Verjetno je pa glavno vprašanje, kaj si v Namibiji sploh ogledati, za koliko časa iti, kdaj iti, itd…?
Deževna sezona traja nekje od konca novembra do aprila, zato je najbolj primeren čas za obisk ostale mesece. Najlepše je po deževni sezoni, ko je zrak čist in pokrajina je zelena. Sledi nekaj bolj mrzlih mesecev – ko imamo mi poletje, je v Namibiji zima. Naša jesen pa je zopet primeren čas za obisk Namibije.
Najbolj pogosta časovnica za Namibijo je 14 dni. Če si želite ogledati vse glavne znamenitosti, bo urnik naporen in natrpan. Razdalje so velike, ceste slabe. Plane, ki si jih delate, si naredite zelo okvirne, ker v Afriki nikoli ne veš, kako se bodo stvari odvile, koliko gum boste prebili in koliko časa boste izgubili na cestah, ker vsaka cesta je lahko še slabša. V kolikor želite okusiti tudi nekaj divjega severa, preživeti nekaj časa s Sani, morda oditi tudi na jug do kanjona Fish River, pa boste za Namibjo takoj potrebovali mesec dni.
Marsikdo je prepotoval že lep kos sveta, ampak Afrika je tisto, kar ga je daleč najbolj navdušilo, prevzelo. Morda ima kdo pomisleke ali strah, saj ima celina zaradi vse revščine, bolezni in vojn kar malo zlovešč prizvok. A vsakomur lahko rečem le, da se bo v Afriko zaljubil in se zagotovo še vrnil. Ja, sam se spet vračam konec poletja, več pa, ko pridem nazaj 🙂
Foto: Tadej Bolta
