Delo v tujini

Nočem še domov!

avtor | Nina Vodeb
datum objave | 13. septembra 2019
355

Ko so se kolesa letala dotaknila tal in sem skozi okno opazovala sončni zahod v Bostonu, sem začutila poseben val sreče, ki me je zaobjel po vsem telesu. Najbrž me bodo najbolj razumeli tisti, ki so se prav tako kot jaz podali na poletno delo v ZDA. Gre namreč za občutek, da ti je po več mesecih dela uspelo priti tja, kamor si si želel in o čemer si razmišljal ob večerih, ko si za nekaj minut posedel na balkonu študentskega doma in razmišljal o poletju, ki te čaka, ko opraviš z vsemi izpiti.

4

Boston je čudovit in urejen. Z Darjo, ki se je odpravila delat v isti kamp kot jaz in sva se slučajno srečali na brniškem letališču, sva dokaj hitro našli hostel in prenočili ter se naslednje jutro z avtobusom odpeljali do Plymoutha, kjer naju je pričakal voznik iz kampa. Čez dobre pol ure vožnje po široki cesti, ki jo je z obeh strani obdajal gozd, smo prispeli v kamp. Najboljše poletje se je tudi uradno začelo.

Na začetku te presenetijo ljudje. Vsi smo že neštetokrat slišali, da so Američani prijazni. Da govorijo v nedogled in so ti pripravljeni pomagati na vsakem koraku. To drži še bolj, kot sem si predstavljala. Nasmehnejo se ti, ko se jim opravičiš za svojo angleščino. Pogledajo te v oči in ti s toplim pogledom dajo občutek sprejetosti. Ni važno, kje; v trgovini, na bencinski črpalki, sredi ulice …

Nato me je presenetila malenkost, za katero res nisem vedela. Že v Bostonu sem opazila, da je na skoraj vsaki stavbi obešena ameriška zastava, v New Hampshiru pa so zastave tudi del vsake hiše. Ceste so širše in hiše zavzemajo ogromne površine. Zdi se, da v teh krajih ne varčujejo s prostorom. Tudi avtomobili so večinoma kar poltovornjaki. Za nekoga, ki je prvič stopil na ameriška tla, sem bila kot mali otrok, ki je stopil v enega izmed ameriških filmov.

5

Za prvi mesec v družinskem kampu Rockywod Deephaven Camps lahko rečem, da sem se hitro privadila dela, načina življenja in drugačne, meni ne tako ljube hrane. Do svojega rojstnega dne, ki je bil točno mesec dni po mojem prihodu v Ameriko, sem vsak dan sproti doživela in ga zvečer premlela ter si z veseljem rekla, da je pred mano še celo poletje. Ko pa sem naslednjič pogledala na koledar, je ta kazal 30. avgust. Zasmejali se boste. Rekli boste, da poletje vedno steče mimo nas, ker nam je lepo. Jaz pa vam bom povedala, da česa takšnega še nisem doživela. Čas se je zame in za mojo 100-člansko družino v kampu ustavil in se hkrati prevrtel naprej s svetlobno hitrostjo. V trenutku, ko sem za sabo zapustila našo celino, so izginile tudi vsakdanje skrbi na faksu in v službi. Dnevi so postali sproščeni in podobni eden drugemu, še vedno pa se je vsak dan zgodilo kaj posebnega. Tvoja edina skrb postane to, da zjutraj vstaneš in ne zamudiš na delo. Pozabiš na malenkosti, ki so te skrbele doma, na spore, ki si jih morda imel. Spoznaš nove ljudi, vržen si v novo okolje in priložnost imaš, da zbistriš svoje misli.

14

Kaj pa sem najbolj vzljubila glede okolja, v katerem trenutno sem? RDC je kamp z zgodovino. Od vseh večjih mest je oddaljen več kot pol ure vožnje. Narava tu je neokrnjena, hiške so preproste in skrite med drevesi. Družine hodijo sem na poletni oddih že nekaj zaporednih generacij, najbolj pa jim je všeč to, da se od samega začetka pa do sedaj ni veliko spremenilo. Hiške namreč ohranjajo svojo prvotno podobo tudi, če so bile nekatere izmed njih obnovljene. Ker se kamp razprostira ob jezeru, imenovanem Squam Lake, ima skoraj vsaka hiška tudi neposreden dostop do jezera in svoj pomol. Jezero je polno majhnih otočkov, ki so večinoma zakupljeni, vendar pa lastniki nekaterih otočkov med sezono gostom dovolijo, da tam tudi piknikujejo. Hiške imajo sicer elektriko, vendar pa so brez hladilnikov. Zakaj? New Hampshire je zvezna država na severovzhodu ZDA, majhen del meji tudi na Kanado. Zaradi njene geografske lege so zime tu zelo mrzle in dolge, tla pa za nekaj mesecev vsako zimo prekrije debela snežna odeja. Jezera, ki jih je tukaj veliko, vsako leto zamrznejo. Posebnost kampa je v tem, da iz jezera pozimi izrežejo veliko količino ledenih kock, ki jih shranijo v lesene brunarice, imenovane ice house, ki so obdane z žagovino, kar omogoči, da se led ohrani do konca poletja. Te ledene kocke potem fantje (lahko tudi dekleta), ki delajo v ekipi, odgovorni za zunanja dela, vsako jutro s samokolnicami pripeljejo do vsake hiške v kampu, kjer jih dajo v icebox, ki nadomesti hladilnik.

10

Kamp poleti obratuje s pomočjo prek 100 študentov, od tega nas je Slovencev prek 20. Včasih pozabiš, da si v Ameriki. Veliko je študentov iz Mehike, Rusije in Evrope. Delaš lahko na recepciji, v kuhinji, v ekipi za urejanje okolice in zunanja dela, kot čistilka in sobarica, v čolnarni in manjši trgovini v kampu. Delo z otroki pa je prepuščeno ameriškim študentom. Plačani smo 9 dolarjev na uro, kar je za ameriške razmere minimalna plača, sami sebi pa se zdimo »milijonarji«. Delamo okoli 40 ur tedensko, plačo pa dobimo vsakih 14 dni. Ker nimam nobenih stroškov z bivanjem in hrano, lahko veliko privarčujem.

Moj vsakdanjik poteka nekako takole: prva budilka me zbudi ob 7:20 in z največjim veseljem počakam naslednjo, ki zazvoni 10 minut za tem. Vstanem in oblečem svojo delavsko obleko: bež kratke hlače in temnomodro majico. Najboljša stvar pri tem je, da mi oblačenje in urejanje zjutraj nikoli ne vzameta več kot 5 minut. Pohitim na zajtrk. Sovražim ameriške zajtrke. Prvi teden je bilo zanimivo. Poskusila sem ameriške palačinke, slanino in omleto. Resnica je na žalost ta, da skoraj vsa ameriška hrana vsebuje ogromne količine sladkorja, česar Evropejci nismo navajeni. Kosila so podobna. Vsi solatni prelivi so sladki in zelena solata s česnom in bučnim oljem je zame izginila z jedilnika za nadaljnje 4 mesece. Namesto tega jem zeleno solato s pomarančo, jagodami in orehi. Če smo Evropejci debelo gledali v skledo, so Američani veselo polnili krožnike. Nasmehnem se. Kulturna izkušnja pač.

1

Po zajtrku se vsi »housekeeperji« zberemo na sestanku, ki traja 15 min, ravno dovolj, da do konca popijemo kavo in se dodobra zbudimo. Delamo v parih. Vsak par ima dodeljenih 5-7 hišic, ki jih mora čistiti vsako jutro. Po kosilu je naše delo lažje, saj si razdelimo še druge skupne prostore, ki jih je treba očistiti. Moj delavnik se zaključi ob pol petih popoldne in ostane mi še veliko prostega časa, ki ga lahko izkoristim za plavanje v jezeru ali druženje s prijatelji. Ker nam kamp omogoča brezplačno bivanje in hrano, ne potrebujem še ene službe, s katero bi si krila stroške. Vse aktivnosti, ki so na voljo gostom, so na voljo tudi zaposlenim. Uporabljam lahko kajake, kanuje, supe, vodna in navadna kolesa. Zaradi vseh ponujenih aktivnosti res nimaš občutka, da si v službi. In to je zame največji užitek. Ob prostih dnevih imamo organizirane izlete v bližnja mesta, šli smo do oceana, v gore, v kino, na večerje. Zaposleni imamo tudi svoje prostore za druženje znotraj kampa. Obiskali smo tudi nekaj koncertov znanih ameriških pevcev.

3

Ena izmed mojih največjih želja je bila, da bi v ZDA izboljšala svojo angleščino. Če sem odkrita, se mi je prvi mesec zdelo, da se to ne bo zgodilo, delno tudi zato, ker sem ves čas obdana s Slovenci. Ne me razumeti narobe: naučila sem se ogromno angleških besed, povezanih z delom. Zdaj recimo vem, kako se reče smetišnici! 🙂 Šalo na stran. Po mesecu dni sem ugotovila, kako zelo se motim. Če v prvem tednu čiščenja hišic gostov, ki so se med seboj pogovarjali hitro in nerazločno, kdaj nisem razumela, sem zdaj ugotovila, da razumem vse. Če sem imela na začetku tremo govoriti z Američani, se zdaj v hiškah z njimi pogovarjam o politiki in ekonomiji tudi po pol ure, da moram potem samo sebe opomniti, da se moram vrniti k delu. Če kakšne besede ne najdem, ne hitim v Googlov prevajalnik iskat prevoda, pač pa Američane raje vprašam, kako se temu in temu reče. Največkrat na koncu želijo vedeti še slovenski izraz za to besedo. Nemalokrat se zalotim, da tudi razmišljam po angleško. Jezik je veščina, ki jo je treba trenirati in biti pri tem potrpežljiv. Ne boš ga izboljšal po enem tednu ali dveh, ga pa boš po mesecu ali dveh. In ko začneš opažati rezultate, dobiš še posebno voljo in zagon.

Še trije tedni dela me čakajo, preden se odpravim na potovanje, in če po pravici povem, bi z veseljem ostala tukaj še nadaljnje 3 mesece.

Te je Nina prepričala s svojo izkušnjo? Poglej na našo spletno stran za več informacij glede dela v tujini ali pa se oglasi v eni izmed naših poslovalnic v Ljubljani, Celju in Novi Gorici!