Iz prve roke

Pod toskanskim soncem

datum objave | 29. junij 2015
6477

Ura je enajst zvečer in z Davidom že nekaj ur stojiva na umazani bencinski črpalki nekje sredi Italije. Avtomobili brzijo mimo naju in se vključujejo na avtocesto proti Milanu. Otroci, ki kukajo iz njih, stlačeni nekje med napihljivimi obroči in kovčki, naju opazujejo s širokimi očmi, ko se peljejo mimo. Nekateri pomahajo.
Njihovi starši, dedki in tete imajo na obrazu izraz, ki je nekje na meji med osuplostjo in pomilovanjem. Počasi se začenjava pomilovati tudi sama. Rahlo me že zebe, po glavi pa se mi podijo samo črnogledi vzkliki presenečenih prijateljev, ko sem jim povedala, da poleti s fantom ne greva ležat na plažo, ampak štopat do Toskane in delat na kmetijo. »Ma kaj? Vaju nič ne skrbi?«, »So to sploh počitnice?« in »Upam, da prideš nazaj živa.« V grlu imam cmok in oči se mi nekam sumljivo solzijo.

Takrat se pripeljeta Lorenzo in Virginia. V nekakšni mešanici italijanščine, angleščine in nekega tretjega jezika, za katerega sumim, da ne obstaja, se sporazumemo, da skušava priti do Padove, kamor razen naju očitno ne gre nihče. Minuto kasneje sediva na usnjenih zadnjih sedežih Mercedesa, toplo je in počutiva se varno.
Starejši par je nadvse prijazen, pokličeta svoja otroka, ki nam pomagata s prevajanjem, nato pa še kamp v Padovi, ki jima je sicer precej iz poti, da podaljšajo check-in. Med vožnjo, čeprav se dokaj malo razumemo, ves čas klepetamo, predvsem pa se smejimo. Poslovimo se po italijansko, s tremi poljubi.

In takrat vem – zato štopam! Ker je občutek, ko dosežeš svoj cilj, neopisljivo dober. Ker se na koncu vedno vse izide in se tudi stvari, ki so prej izgledale kot slabe, izkažejo kot uvod v še eno čudovito izkušnjo.Blessing in disguise.

Ker tiste ure čakanja niso več pomembne. Ker se spet potrdi moja vera v pozitivno energijo in v dobre ljudi. Ker imam tako veliko bolj pristne vtise o Italiji in njenih prebivalcih, kot da bi se stokrat fotografirala ob poševnem stolpu v Pisi.

Tisto poletje sva preštopala 1355 kilometrov in zamenjala 18 šoferjev. Najina dogodivščina je vključevala spanje v kabini tovornjaka, kampiranje na avtocestnem postajališču, plezanje čez ograje, napačne izvoze in zavoje, opozorila policistov, celo prometne nesreče v neposredni bližini, pa tudi objeme, poljube, dragocene turistične nasvete in nešteto zanimivih pogovorov o kulturah, izobrazbi in politiki.

Štopanje naju je zasvojilo. Zaljubila sva se v nepredvidljivost situacij, adrenalin, ki se ti požene po žilah ob misli, da se ti ne sanja, kje se boš znašel v naslednjih petih minutah, predvsem pa v tiste dokaj kratke, a nadvse pristne stike z ljudmi, ki si vzamejo čas ter imajo voljo in zaupanje, da te spustijo v svoj avtomobil, s tem pa tudi v del svojega življenja.

Poleg tega da sva osvojila neprecenljive praktične spretnosti življenja na poti, si drznem trditi, da sva postala bolj potrpežljiva, odprta, sposobna razmišljati pozitivno tudi v neprijetnih situacijah, pa tudi uspešno skupaj reševati probleme, kar je za par pomembna sposobnost.

Cilj najinega razburljivega popotovanja pa ni bil naključen. V Grossetu, najjužnejši provinci Toskane, naju je čakalo majhno posestvo s kamnito poletno hiško, organsko pridelanimi paradižniki in čudovitim razgledom na Maremmo, pokrajino ob Tirenskem morju. Tu naj bi prebivala dober teden v zameno za nekaj ur dela na dan. Posestvo v bližini Sassofortina, tradicionalne toskanske vasice na vrhu hriba, do katerega se pripelješ po dolgem makadamu in nato dobesedno čez potok, ima v lasti nemški par, ki se je že pred leti zaljubil v italijansko podeželje in način življenja, la dolce vita.

Odločil se je preseliti iz umazanega Berlina ter si tu ustvariti dom in družino. Po skoraj 20 letih družina Anne in Hubertusa obsega dve hčerki, tri mačke in precej žužkov, ki pri Shaeffler-Menzelevih nikoli niso nezaželeni gostje. Nekaj denarja si prislužijo z ročno izdelavo keramike, ki jo Anna prodaja v ljubki trgovinici z razgledom na grajski stolpič v Roccatederighiju, še eni srednjeveški vasici v bližini, hrano pa si večinoma pridelajo sami. Ker je dela vedno dovolj, je družina včlanjena v sistem WWOOF – mrežo ekoloških kmetij po celem svetu, ki v zameno za pomoč ljudem, ki si želijo drugačnega preživljanja počitnic, nudijo prenočišče in hrano.

Najin teden na podere Laverini je bil podoben prizorom iz osladnih ameriških filmov. Dnevi so se začenjali še pred sončnim vzhodom s kavo iz kafetiere in zaključevali s pogovori ob svečah in rdečem vinu. Dopoldneve sva preživljala delovno, ob popoldnevih pa sva se potepala po okoliških vasicah.

Čeprav delo ni prva stvar, ki ti pride na misel ob besedi počitnice, se ob puljenju plevela, med tem ko se sonce dviga vse višje nad prebujajočo se dolino, vendarle poraja nek osvobajajoč občutek.
Občutek, da okolju, v katerem si gost, ne jemlješ, temveč daješ.
Da pomagaš prijetnim ljudem, ob tem pa veliko narediš tudi za svoje telo in duha. Seveda sem v trenutkih, ko me je bolela vsaka mišica v telesu in je sonce neusmiljeno pripekalo, moja koža pa je bila polna prask od neukročenega trnja, obupano vzdihovala in odštevala minute do kosila. Takrat bi z veseljem vrgla puško v koruzo ali bolje – vrtne škarje v grmovje. Vendar sem se na koncu dneva počutila odlično – prijetno utrujeno, produktivno in koristno.

Bilo je, kot da bi preživljala počitnice pri svoji najljubši teti. Z Anno, Hubertusom, mlajšo hčerko Doro in mačkami smo skupaj preživeli večino dneva. Skupaj smo delali, kuhali, jedli in se pogovarjali. Z njimi sva hodila po opravkih in plavat v sinje modra jezerca, ki jih ne najdeš na zemljevidu. Kmalu so naju poznali tudi družinski prijatelji, katerih gruča se je pogosto pojavila na večerji.

Večeri v Toskani so bili razred zase. Začeli so se, ko o temi sploh še ni bilo sledu. Začeli so se, ko je Anna na mizo prinesla globoke doma narejene keramične posode in je Hubertus prelil izvirsko vodo v manjše steklenice. In potem so trajali. Trajali so, medtem ko so z velike mize pod glicinijami postopoma izginjali paradižniki in kosi kruha ter so se kozarci rdečega vina praznili. Trajali so, medtem ko smo razpravljali o jezikih, religijah na Balkanu in veganstvu. Večeri v Toskani so bili dolgi, mirni in – toskanski.

Preden sva se s svojimi prepolnimi nahrbtniki odpravila nazaj proti severu, so naju prosili, naj kaj napiševa v zmahano knjižico, ki so jo uporabljali kot knjigo gostov. Nekoliko se nama je že mudilo in nisva želela ponavljati misli, ki jih je pred nama zapisalo že toliko drugih – prijetna družba, dobra hrana, čudovita narava, mir. Na koncu sva se domislila napisa ob vhodu v vinograd, mimo katerega sva pogosto hodila v vas, ki je dobro povzemal najino celotno dogodivščino. »We make a living by what we get, we make a life by what we give

O Avtorju:

Maja je dvaindvajsetletnica, ki na svojih popotovanjih zbira magnete in trenutke. Nekateri izmed njenih najljubših spominov so večerje na toskanskem podeželju, poslušanje poljske poezije na glavnem trgu Krakova, spanje pod milim nebom na bencinski črpalki sredi Madžarske, ameriški nogomet v dežju in ples po ulicah Lizbone. To poletje dela kot vodička v adrenalinskem parku v ZDA in vneto išče rakune.