Iz prve roke

»Ljudje po svetu radi vidijo, da nisi gospod z zahoda.«

datum objave | 30. septembra 2019
366

Pogovor s popotniškima upokojencema Antonijo in Metodom

Antonija in Metod obožujeta potovanja. Potujeta pogosto, če se le da, na vsaka dva meseca. Sta upokojenca in pravita, da pri potovanjih leta niso pomembna. Pomembno je, da si v polni kondiciji, da razmišljaš pozitivno in se ne bojiš. Ko smo v naši poslovalnici kdaj preslišali njuna pripovedovanja s potovanj, smo hitro vedeli, da imata v sebi toliko popotniških zgodb kot le malokdo. Pred kratkim smo z njima poklepetali in nastal je pogovor, ki ga toplo priporočamo v branje.

fotka 4

Začnimo pri zadnjem potovanju. Katero destinacijo sta obiskala nazadnje?

Antonija: Gruzijo.

Kaj vama je na potovanjih najljubše? Kaj vaju najbolj očara, ko prispeta na novo destinacijo?

Metod: Stik z ljudmi, vpogled v to, kako živijo. Naju ne zanima samo mesto, rada si sicer ogledava mestno jedro, znamenitosti, življenje v njem. Nekaj dni sva v mestu, potem pa se usedeva na lokalni avtobus ali vlak, ker je to za naju cenejše, ali pa se zmeniva s taksistom in se peljeva ven ter tam raziskujeva.

Antonija: Običajno se v lokalnem jeziku naučiva vsaj par fraz, domačini so navdušeni, da vsaj poskušaš govoriti v njihovem jeziku, ker vedo, da je to čisto nekaj drugega. Recimo letošnjo zimo sva bila na otoku Lombok in enkrat sem domačinki, ki mi je ponujala saronge, v njihovem jeziku rekla, da jih res ne potrebujem in je bila vsa začudena in navdušena.

Vaju bolj očara narava ali mestne znamenitosti?

Antonija: V mestu si pripravim seznam največjih znamenitosti, na lokaciji greva tudi v lokalno turistično agencijo in pogledava, kaj ponujajo in tudi tako greva včasih na kakšne izlete. V mestu, če se le da, sva raje v starem delu, da si ga ogledava peš. Ampak rada greva tudi ven iz mesta, v lokalno okolje.

fotka 9

Kako pogosto pa potujeta?

Antonija: Odkar sva se upokojila, poskušava zimo preživeti v tropih.

Metod: Del zime preživiva na toplem, kjer je pol ceneje kot pri nas, tako zbirava destinacije. Ko poveva, kako poceni živiva na kakšnih lokacijah, so ljudje začudeni. Letalski prevoz rezervirava veliko prej, veliko v lastni režiji, nekaj uredimo skupaj pri vas v Nomago Travel.

Antonija: Letos sva aprila šla na Kitajsko, junija v Gruzijo.

Na koliko potovanj gresta letno?

Metod: Približno 5. Na vsake dve leti greva čez poletje v Toronto, kjer živi sin.

Sta veliko potovala tudi prej, ko še nista bila upokojena?

Metod: Ja, z družino smo tudi kam šli. Ampak takrat si vezan na družino, stroške in v službi si. Jaz sem imel kolektivni dopust in tako ti ostane zelo malo prostih dni. Ko je fokus družina, potem si z njimi. Tako da smo hodili bolj na Jadran, kot je tu navada.

Koliko držav sta že obiskala?

Metod: Uhh, ne štejeva natančno. Evropske skoraj vse. Svetovne pa 4 v Južni Ameriki, 4 v Afriki, v Aziji pa 5 ali 6.

fotka 7 1

Katera pa vam je bila najbolj všeč?

Metod: Tajska. Ker je zelo organizirana, njihovo gospodarstvo temelji na turizmu. Na kakšnih drugih destinacijah, recimo če omenim Lombok, ljudje še ne razumejo turizma.

Antonija: Na Tajskem, tam, kjer je bilo najcenejše, je bilo najboljše. In ogromno sadja.

Metod: Včasih ko doma poveš, da si za 12 € spal in se že zjutraj najedel res veliko sadja, ti ne verjamejo.

fotka 2

Bi izpostavila kakšno popotniško izkušnjo, ki se vama je pripetila, kaj vama je bilo najbolj zanimivo?

Antonija: V lepem spominu imam izlet z ladjico v Halong Bayu. V manjši skupini smo šli na celodnevni izlet. Vsake toliko časa smo dobili obrok, potem smo šli tudi z ladjice na oglede. In ko smo se vračali, smo si sami pripravljali spomladanske zvitke.

Metod: Jaz bi pa izpostavil en dogodek na Lomboku, v ribiški vasici. Ribič je pripeljal ribe in mi rekel, da ribo proda za 1 €. Pa sem mu rekel, če bi jo še spekel za naju. Rekel je, da lahko, doma in še za 1 €. Pa smo mu dali nekaj več evrov in jedli okusno doma pečeno ribo. Pri domačinih res doživiš pravo pristnost.

Antonija: Na Lomboku sva enkrat iz sobe v hotelu opazovala, kaj se dogaja zunaj. Zbirali so kokosove orehe, potem so jih čistili, sredico bananinega drevesa so narezali in cel dan sva opazovala, kako iz vseh teh sestavin kuhajo curry. To je muslimanski del otoka, po njihovih običajih so potem zaklali tele. Ko sva šla vprašat, kaj se dogaja, so rekli: poroka. In sva opazovala cel proces. Oblekli so se v tista lepa oblačila, prišel je ansambel. Potem je to cela procesija z baldahinom. Na nesrečo se je tik pred obredom zgodila tropska nevihta.

Metod: Na eni od plaž sva doživela hudo nevihto. To pride tako na hitro, nevarno je, če si na prostem.

Metod: Še nekaj, kar me je navdušilo … v Hanoju me je pri božični maši navdušilo petje. Sicer so tam večinoma so budisti, vendar mesto je veliko in delež je tudi kristjanov. Sej tudi pri nas je božična maša lepa, tam je pa res poseben zborček, ansambel.

Antonija: Ja, to je bilo res lepo, ko si za božič na toplem, gledaš njihove jaslice, množice se zbirajo, res je bilo nekaj posebnega. Novo leto na ulici, ob reki. Domačini so nas opozorili na »Zmajev most« (Dragon Bridge), kjer zmaj bruha ogenj in sva si ga ogledala.

fotka 8

Česa pa na potovanjih ne marata? Vama je kaj zoprno?

Metod: Ja, včasih ulični prodajalci, če so preveč vsiljivi.

Antonija: Letos na Lomboku je bilo malo neprijetno. Imajo to smolo, da je bil lani tam potres in je zdaj malo turistov. Čeprav je bil potres na severnem delu in smo bili mi na južnem. Na obali je veliko prodajalk, ker je edina dejavnost, ki je tam razvita, tekstilna. Ponujajo saronge in prte in ko se pojaviš, jih je ogromno. Čeprav vedo, da si enega pri njih kupil že včeraj, želijo, da danes kupiš še enega.

Metod: V Sharm el Sheikhu, ko hodiš, te vabijo povsod na kavo. Ko pogledaš cenik, vidiš, da je kava npr.  1 €,  ko pride račun, pa je kar naenkrat 6 €. Rekli so, da je to postrežnina. Če rečeš, da to ni prav, pa se takoj pojavi kakšen mišičast moški. To ni lepo. Jaz imam rad to pošteno igro – ko se pogajaš, se pogajaš, saj poznava to na potovanjih, za ceno, za rikšo, na tržnici. Egipčanski vodič mi je rekel, da je to folklora. In je res, te ljudi je treba razumet. Kot s sarongi. Razumeti moraš, da si prišel v revnejšo deželo, to sprejmeš.

Antonija: Pomaga, če imaš ti pozitiven odnos do njih. Da se ne delaš, da si več od njih. Opazim, kako so lokalne gospe včasih vesele, recimo na riževih poljih, če pridem do njih in jih kaj vprašam, rečem, če jih lahko slikam. S tem, da vsaj nekaj z njimi spregovoriš, te takoj sprejmejo. Če se pa ti delaš visok, bodo tudi oni drugačni.

Antonija: Nekoč sem eni gospe rekla, da ne morem kupiti vsega, kar ponuja, pa je rekla: »No money, no honey, no holiday«. Torej, če si lahko sem prišel, nekaj imaš.

Metod: Ko poveš ljudem, da je treba tudi pri nas delati, da sem tudi jaz 40 let vstajal ob 5h, in da sem tudi za vsa ta potovanja varčeval dolgo časa, nate gledajo drugače.

fotka 6

Imata kakšne nasvete, kako potovati, bi kaj svetovali mladim?

Metod: Leta niso pomembna. Ni pomembno, ali si star 20 ali 70 let, pomembno je, da si v polni kondiciji, da razmišljaš pozitivno in da se ne bojiš. Da se ne bojiš ljudi. In da ko prideš v ta drugačen svet z drugačno kulturo, da sprejmeš njihove običaje. Ljudje po svetu radi vidijo, da si kot oni, da si tudi ti doma na vasi, da tudi ti znaš poprijeti za vaška dela, potem vidijo, da ti nisi gospod z zahoda …

Antonija: Malo moraš spremljati, kaj se dogaja v kraju, kjer si, spremljati novice.

Metod: Dobro je, da dnevno na izlete jemlješ samo toliko denarja, kot ga potrebuješ, in imaš več raje na karticah. Da imaš urejeno potovalno zavarovanje in da si res pazljiv. Ampak vedno se lahko zgodi nekaj, na kar nimaš vpliva.

Včasih potujeta v lastni organizaciji, včasih pa gresta tudi na vodeno potovanje z agencijo. Kateri način potovanja vama je ljubši?

Metod: Ta najin, samostojen. Mene moti to, da si z agencijo včasih kot v tropu ovc. Zdaj ko sva bila na Kitajskem, je bilo veliko ljudi zelo navezanih na vodiča in naredijo vse tako, kot on reče. Midva rada narediva po svoje.

Antonija: Ko greš sam, je to izziv. Ker se vedno znova prilagajaš, iščeš načine. Recimo v Bangkoku sva razmišljala, kako bova prišla na skytrain …

Metod: Ja, možgani delajo.

Antonija: Potem pa, ko sva enkrat to znanje osvojila, naštudirala postaje in kako vse deluje, je šlo pa odlično in hitro.

Metod: Pri vodenih potovanjih je vedno tempo, vedno si v stresu. Je pa tudi res, da od njih dobiš vse informacije, nič ti ni treba razmišljati. Pa kakšni boljši hoteli so.

Antonija: Čeprav vseeno rada sama poiščem podatke, da sem pripravljena.

Metod: Drugo so pa potem enodnevni izleti, ki se jih udeležiš na destinaciji. Srečaš se s turisti iz drugih držav, ki razmišljajo podobno kot midva. Starejši, mlajši, enakih let. Če smo vsi individualno prišli v isto deželo, smo nekako na isti valovni dolžini in se navadno ujameš.

Antonija: Ja, v takih primerih sva naletela na nekaj zelo lepih izkušenj z drugimi turisti.

Metod: Na Tajskem si se moral recimo na dnevnem izletu predstaviti po zvočniku. Od kod si, katere jezike govoriš. In sva bila kar presenečena, Pakistanci, Indijci, Američani … Poveš, katere jezike govoriš in hitro najdeš koga, s katerim se spoznaš. Nek mladenič pred nama je rekel, da je iz New Yorka, potem pa pritekel k nama in povedal, da so njegovi starši iz Srbije in Makedonije.

fotka 3

Sta ostala kdaj v stikih s temi popotniki?

Metod: Zelo redko. Imava nekaj kontaktov, ampak to se potem izgubi.

Katera je vajina naslednja destinacija?

Metod: Najprej Jeruzalem za 8 dni, januarja greva za en mesec v Kolumbijo, to nama je sedaj urejal vaš Matej, letošnje poletje pa sva preživela doma, hodila sva plavat na Podpeško jezero. Septembra bi rada obiskala nacionalne parke na Hrvaškem, šla po Slavoniji do Vukovarja, kjer sem nekoč služil vojaški rok, pa kolega bom tam obiskal. Življenje je pestro. Vedno moraš biti optimist in se nikoli sekirati zaradi majhnih stvari. Ker to se ti sicer vse nabira. Moraš si reči, da se ni vredno sekirati, ker ni dovolj pomembno.

fotka 1

Antonija in Metod, hvala za res prijeten klepet in vpogled v vajina zanimiva potovanja. Veselimo se novih popotniških zgodbic!