Iz prve roke

Zakaj na naslednji safari v Zimbabve

datum objave | 28. maj 2017
3604

Zimbabve v zadnjih letih z živalovarstvenimi in drugimi ukrepi skrbi za porast populacije divjih živali in s strogim nadzorom omejuje krivolov. Zato je nekdanja zvezda afriških safarijev spet na vzponu in zato tudi mi priporočamo, da se na to izjemno izkušnjo odpravite v to državo na jugu Afrike. Tokrat predstavljamo safari v Zimbabveju skozi oči britanske popotnice Sophy Roberts.

* * *

Ko so se popoldanske sence začenjale spuščati na nižine rezervata za divjad Malilangwe v Zimbabveju, smo našli odtise nilskega konja. Hitro sem se premikala skozi bodičasto podrastje, da sem dohitevala našega vodiča, bivšega divjega lovca, ki že 18 let dela za Sklad Malilangwe, neprofitno organizacijo za ohranjanje naravnega rezervata. Vsakih nekaj minut smo zagledali žival v čistini: zebre pri vodnem zajetju, žirafe, ki so iztegovale svoje vratove do najvišjih listov na drevesih, in slone, katerih število se zaradi 84 oboroženih izvidnikov Sklada Malilangwe neprestano dviguje. Zahvaljujoč tem izvidnikom, ki vsak dan prepešačijo do 10 kilometrov in med tem nadzorujejo divje živali, se lahko Malilangwe pohvali z dejstvom, da v zadnjih sedmih letih na tem območju ni bilo nobenega uboja slona ali nosoroga.

Omenjena statistika je kar presenetljiva glede na krizo, ki v Afriki vlada na področju varstva naravnih rezervatov (zažiganje slonovine v Keniji in umori čuvajev v Demokratični republiki Kongo so le eni izmed grozljivih zločinov tega dela sveta).
Iskreno povedano je bil prav to eden izmed poglavitnih razlogov, da sem tako dolgo odlašala z obiskom Zimbabveja. Država, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja veljala za dragulj na področju safarijev v južni Afriki (kot je Kenija v vzhodni Afriki), je bila namreč v zadnjih desetletjih na veliki preizkušnji: leta 2000 so vojaki po naročilu predsednika Roberta Mugabeja začeli sistematično preganjati belce, ki so kmetovali v državi, število turistov je naglo upadlo, hiperinflacija je zadušila lokalno ekonomijo, kolera in lakota pa sta se tiho priplazili v državo.

Nato pa me je lansko leto predramila izjemna informacija: osem nosorogov iz Malilangweja je bilo preseljenih v sosednjo Bocvano v projektu, ki ga je vodila država. Spraševati sem se začela, kako si lahko država, ki velja za politično nestabilno, privošči, da se odpove delu populacije živali, ki velja za eno izmed najbolj ogroženih vrst na svetu?

Ko sem se poglobila v to vprašanje, se mi je pred očmi izrisala nova slika. Medtem ko Mugabe še vedno sedi na najvišjem stolu v državi, je njegova vlada poskušala stabilizirati državno valuto s tem, da jo je vezala na ameriški dolar in kolesa turizma so se spet začela obračati. Tudi Kitajska je začela močno vlagati v njihovo ekonomijo, čemur je sledila modernizacija letališča pri Viktorijinih slapovih in vlaganje v razkošne hišice (‘glamping’), ki jih je zahtevalo povpraševanje.

Deborah Calmeyer, lastnica agencije za organizacijo safarijev, rojena v Zimbabveju, je bila primorana zapustiti državo leta 1988, sedaj pa pravi, da »ima [Malilangwe] dušo mesta, ki se je prebilo skozi krizo«. Prav one je bila tista, ki me je opozorila na velik preobrat v številu slonov v tej državi, to pa pripisuje naravovarstvenikom, ki niso obupali nad Zimbabvejem in so začeli zaposlovati lokalno prebivalstvo, ki bi v nasprotnem primeru služilo denar s krivolovom. Na lastne oči sem se želela prepričati, kako Sklad Malilangwe skrbi za ohranjanje te divjine in kako donacije iz tujine poganjajo krog varstva okolja in turizma. Polna previdnega optimizma sem se odpravila v narodni park Gonarezhou, ki meji na Malilangwe, in katerega zaščita bi pripomogla k ohranitvi nepretrganega ekosistema. V trenutno 5000 kvadratnih kilometrih velikem Gonarezhou ni slonov, kar pa bi se lahko spremenilo z dodatnimi vlaganji v varnost in infrastrukturo, s tem pa bi se povečalo število turistov, ki bi prinašali sveži kapital.

Zadnji dan pohodnega safarija skozi Malilangwe smo se ustavili pri odtisih v travi. Te so nam razkrile, da so si prav na tem mestu vsaj kakšno tono težke živali označile svoje ozemlje, našli pa smo tudi kraj, kjer so se v dnevni vročini za nekaj časa ustavile in se ohladile pod krošnjami akacij. Izvidniki so se razdelili na levo in desno stran skozi gosto goščavo dreves, da bi našli še dodatne sledi. Kmalu zatem se je eden izmed izvidnikov ustavil in nas pridušeno poklical: deset metrov pred njim je stala nosoroginja, njen mladič in večji samec. Gledala sem, kako se pasejo, nekako tako, kot bi opazovala krave doma v Angliji. To so bila bitja, pomirjena s svetom, (za)varovana na zadnjem kotičku Afrike, kjer bi to pričakovali – popolna slika krhkosti zimbabvejske zgodbe, povedane zgolj z zvokom dihanja nosorogovega mladiča.

Tudi naši popotnici v projektu Afrika bosta del zimbabvejske zgodbe – to je namreč prva destinacija na njunem potovanju. Če Zimbabve mika tudi tebe, lahko doživiš turo, po kateri potujeta Alja in Urša – preglej našo ponudbo in oddaj povpraševanje, da ti pripravimo potovanje po tvoji meri.

Oddaj povpraševanje

(Povzeto po članku, objavljenem na spletni strani cntraveler.com.)